Instrumenti

Ljudstvo je samo naredilo različne vrste tambur in jih imenovalo z različnimi imeni. Godec na tamburi se imenuje tamburaš, izdelovalec tambure pa tamburar.
V tamburaškem orkestru ali skupini obstajajo tambure različnih velikosti. Za visoke tone se uporabljajo manjša glasbila, za bolj globoke pa večja

Bisernica ali Prim (1 i 2) (po arabsko: tambur-sedefli): je najmanjša tamburica v tamburaškem zboru in ima najvišji zvok. Prav zaradi tega je še posebej izpostavljena v zvočni sliki orkestra. Pravijo tudi, da igra sopranski part, lahko pa jo primerjamo tudi z vlogo violine v godalnem kvartetu. Zaradi svojega značilnega visokega zvoka in malih dimenzij je še posebej primerna za igranje, okrašeno z različnimi okraski, ki pogosto zvenijo vurtuozno v rokah pravega glasbenika. Ponavadi jo igrajo najboljši tamburaši. V majnih sestavih se pojmuje kot vodilno glasbilo, medtem ko ima lahko v orkestrih tudi drugačno vlogo. Druga bisernica se od prve razlikuje le po partu, ki ga igra, oz. druga bisernica igra drugo melodijo.

Njeno telo ima obliko glave ali pa je hruškasto. Na starejših glasbilih so napete štiri kovinske strune, vse uglašene v istem tonu d2. Novejše bisernice imajo tri pare strun, uglašene v kvinti od tona g. Godec drži bisernico, naslonjeno na prsa, in trza s trzalico. Obseg glasbila sega od d2 do h3. Ta part bisernice se izpisuje v violinskem ključu, in sicer za oktavo globje, tako da je njen zvok rezek in zvonek in za oktavo višji od zapisanega.

V tamburaškom zboru ima bisernica vlogo visokega sopranskega glasbila. V velikem tamburaškem orkestru se uporabljajo tri bisernice (I, II, III). Tretjo bisernico ponekod imenujejo tudi kontrašica.

V Vojvodini se bisernici reče prim, II. bisernici pa tercprim ali tercprima. Pri igranju ljudskih melodij bisernico pogosto zamenja violina.

Pri sremskem E-sistemu ali štimu je bisernica hruškaste oblike. Ima pet strun,  od katerih je najvišja dvojna. Uglasitev bisernice ali prima sremskega štima je: e2, h1, fis1, cis1.

Brač ali A-basprim (1., 2., in 3.)(po nemško: Bratsche, italijansko: braccio) je tambura srednje velikosti, malo večja od bisernice, na katero se igra zelo podobno kot na bisernico. Na hruškastem trupu starejših glasbil je vsajen dolgi vrat, nad katerim so napete štiri metalne strune, uglašene v enakem tonu d1. Novejša glasbila imajo tri pare strun, uglašene v razmiku kvinte od tona g. Obseg brača seže od g do e3. Zaradi lažjega premikanja leve roke vzdolž vratu med igranjem godec podpira glasbilo z vrvico ali pasom, ki jo veže za njegovo glavo in spodnji del tambure ter jo položi prek leve rame. Strune trzamo s trzalico. Zardi velikosti brač ima nižji zvok in se uporablja za srednje tone. Njegov zvok je po višini najbližji človeškemu glasu.

Brač je tudi osnova polnosti tamburaškega orkestra in je zato izjemno pomembno  glasbilo, ki je ponavadi najštevilčnejše v orkestru. V dobro uravnoteženem orkestru 1. in 2. brač tvorita tretjino vseh glasbenih partov. V tamburaškem zboru ima brač vlogo melodijskega glasbila (soprana in alta). V velikem tamburaškem orkestru se uporabljajo do trije različni parti za brač (I, II, III). Part za brač se izpisuje v violinskem ključu, tako kot tudi zveni.

Sremski tamburaši imenujejo prvi brač basprim, drugi brač pa tercbasprim ali basprimterc.

Pri sremskem E-sistemu ali štimu je brač kitarske oblike. Obstajata dva štima, in sicer prvi igra vodilno melodijo, drugi pa melodično spremljavo ponavadi v tercah. Ima pet strun in sicer sta dve najvišji enako uglašeni. Uglasitev brača ali basprima sremskega štima: a1, e1, h, fis.

Brač 3 ali E-BASPRIM: je prav tako hruškaste ali kitarske oblike, vendar je od nje manjši, nekoliko večji pa od A-brača. Ob igranju tretje melodije naredi zvok tamburaškega orkestra bolj poln in oblikuje celoto s 1. in 2. bračem. Z njim igramo globljo melodijo, nekakšno baritonsko linijo. III. brač je pogosto nosilec dinamičnih partov s poudarjeno interpretacijo in prehodi. Prva struna e1 je uglašena za čisto kvarto nižje od A-brača. V orkestru se večinoma pojavlja kot edino tovrstno glasbilo, redkeje pa sta v velikih orkestrih zastopana dva čelovića.

Pri sremskem sistemu ali štimu je čelović oz E-basprim kitarske oblike. Igra tretjo melodijo, nekakšno globjo baritonsko linijo.  Ima pet strun, in sicer sta dve najvišji enako uglašeni. Uglasitev čelovića ali E-basprima sremskega štima: e1, h, fis, cis.

TAMBURAŠKO ČELO (po italijansko: violoncello ) je velika tambura, ki ima v tamburaškem zboru podobno vlogo kot violončelo iz godalnega orkestra. Čelo največkrat izvaja basovsko melodijo. Na čelu sta dva para strun, uglašenih v kvinti: G-d, tako da obseg glasbila sega od G do e1. Part čela se piše v violinskem ključu za oktavo višje od realnega zvoka. Lep in poln zvok orkestra je nemogoče doseči brez tega glasbila. Ima kitarsko obliko tako kot brač, vendar je njegova značilnost glava v obliki polža. Melodijo, ki jo igra čelo, sestavljajo večinoma razloženi akordi, kombinirani z neakordičnimi toni. S takim partom in prijetnim zvokom, ki je oktavo višji od tamburaškega basa ter oktavo nižji od A-brača v sremskem štimu, zapolnjuje praznino v širokem spektru zvoka med bisernico in basom oz. berdo.

Pri sremskem sistemu ali štimu je tamburaško čelo kitarske oblike. Igra povezovalno melodijo med osnovno in basovsko linijo. Ima štiri strune. Uglasitev tamburaškega čela sremskega štima: a, e, H, Fis.

Čelo berde: z obliko spominja na berde, njegova funkcija pa je podobna tamburaškemu čelu, enako tudi njegova vloga v orkestru. Igra se pokončno, kot berde, vendar pa instrumentalist na tem glasbilu lahko sedi. Ima zelo prijetno barvo zvoka in skupaj s čelom naredi zvok orkestra prijetno poln. Je violinske oblike.

Čelovič: je malo večja tambura. Pod trupom glasbila, ki je kitarske oblike, sta dva para kovinskih strun, uglašenih v kvintah, začenši s tonom c, tako da je obseg glasbila od c do c2. Part čelovića se izpisuje v violinskem ključu, vendar za kvinto višje. Torej toni na glasbilu zvenijo za kvintu globje od zapisanih. V tamburaškem zboru čelović ima vlogo tenorskega parta in se uporablja v več različicah kot I, II, III. Ponavadi je v velikem tamburaškem zboru čelović III nekaj večji od čelovića I in II. Njegov part se izpisuje v violinskem ključu, vendar za oktavo višje od resničnega zvoka.

BUGARIJA ali KONTRA (po arabsko: tambur - bulgari) je tambura srednje velikosti. V tamburaškem zboru se največkrat uporablja za akordično spremljavo. Ima kovinske strune in se gradi v dve velikosti: na bugariji 1 ( I ) so strune: c1-e1-g1, njen part pa se piše v violinskem ključu za kvarto bolj globoko, bugarija 2 ( II ) ima strune: g-h-d1, in se beleži tako kot zveni. Če so na bugariji napete štiri strune, sta obe levi uglašeni na najglobji isti ton. Prazne strune dajejo kvintakord in glasbilo je prilagojeno za igranje akordične spremljave, pri čemer daje ritem celemu orkestru. To je tipično spremljevalno glasbilo in je edino, ki v tamburaški skupini ali orkestru igra v obliki akordov. Udarec bugarije pogosto nastopa na drugi dobi za udarcem basa ali tudi na drugih delih dobe, zato jo v ljudstvu kličejo tudi kontra. Njen zvok je nekoliko višji od kitarskega. Bugarija torej najpogosteje igra na nenaglašenem delu takta. V tipičnem narodnem ali etno ritmu (2/4 ali včasih 4/4) bas in bugarija igrata ritem, ki ga slikovito imenujejo "es-tam". V orkestralnih kompozicijah je lahko vloga bugarije tudi širša od dajanja ritma in »kontriranja« basu.

Oblika bugarije je podobna kitari, vendar se strune napenjajo na spodnji strani glasbila. Godec obesi bugarijo za vrat s pomočjo vrvice ali pasa in ponavadi udarja po vseh strunah.

Pri sremskem E-sistemu ali štimu bugarija ima kitarsko obliko in igra akordično ritmično spremljavo. Obstajata dve vrsti bugarije v sremskem sistemu in to sta A-bugarija (kontra) in E-bugarija (kontra).
· Strune A-bugarije (kontre) so: a, e, cis, A.
· Strune E-bugarije (kontre) so: e1, h, gis, E.

Berde, berda (tamburaški bas, begeš) je največje glasbilo v orkestru. Zaradi velikosti ga instrumentalist igra stoje. S pomočjo roke ali malo večje trzalke, narejene večinoma iz usnja, se strune udarjajo. V tamburaškem orkestru se berde ali begeš ne igra z lokom, čeprav je njegova vloga zelo podobna vlogi kontrabasa. Njegov part je podoben basovski liniji pri kateremkoli glasbenem sestavu. S svojim globokim zvokom je berde, begeš temelj, na katerem sloni zvok celega orkestra ali skupine, v kateri je značilno medsebojno igranje berde in bugarije (osnovni udar in kontra). Danes berde pogosto zamenjuje tudi kontrabas.

Pri sremskem sistemu ali štimu ima berde ali  begeš violinsko obliko in igra osnovne basovske tone ter je temelj ritmične osnove skupine. Njegove strune so: A, E, H1, Fis1.