Instrumenti

Po budistični mitologiji je prvo tamburo ustvaril bog Tamburu, zaščitnik glasbe in glasbenikov.

Tambura je ljudsko strunsko glasbilo, brenkalo, na katerega lahko brenkamo in trzamo. Je tradicionalna in ne avtohtona kulturna dobrina južnih Slovanov in drugih narodov na balkanu. Sorodna je ruski balalajki, ukrajinski banduri, italijanski mandolini, španski kitari in drugim podobnim glasbilom, ki vsa izvirajo iz Perzije (današnji Iran). Prvi zgodovinski viri o obstoju glasbila, podobnega tamburi, so stari več kot 5000 let, in sicer gre za Asirsko tamburo, ki je popolnoma podobna naši tamburi.

Tambura se razvila iz strunskega glasbila, znanega že v stari kulturi Mezopotamije. Sliko glasbila z dolgim vratom in malim hruškastim trupom so našli vrezano v kamnu iz 3. stoletja. O prednikih tambure govorijo tudi ohranjene risbe v Tebah v Egiptu. Na teh slikah se ne vidi, ali so te dolgovrate lutnje (znanost jih imenuje kopjastelutnje) že imele prečke ali ne. Take lutnje se kasneje pojavijo tudi pri Grkih in Rimljanih z nazivom pandora.

Ime tambure izvira od perzijske besede t-n , kar pomeni struna. Iz tega korena je tudi perzijski naziv denbar in arabski tambur. Arabski teoretik Alfarabi v 10. stoletju omenja različne vrste tambure in navaja redosled prečk na bagdadski tamburi.

V razvoju lutenj razlikujemo dva tipa lutenj: kratkovrato in dolgovrato lutnjo, iz katerih izvirajo vsa glasbila, sorodna tamburi. Kratkovrato lutnjo so Arabci prinesli v Španijo, na Sicilijo in južno Italijo. Iz nje se je v Španiji razvila kitara, v Italiji pa mandolina. Od dolgovrate lutnje, ki so jo prav tako prinesli Arabci, v Italiji nastane colascione, glasbilo zelo podobno tamburi. Ohranilo se je vse do 18. stoletja, ko ga je nadomestila mandolina. Dolgovrata lutnja je prišla s Turki tudi na Balkan kot tambura, v Bolgarijo kot pandura, v Ukrajino kot bandura, v Rusijo kot balalajka in domra, medtem ko se v nekaterih tatarskih krajih imenuje prav tako tambura.

Čeprav tamburo lahko srečamo ponekod pri Bolgarih, Grkih in Albancih, se je to glasbilo najbolj udomačilo na Balkanu, in sicer najprej pri muslimanih, od katerih so tamburo postopoma sprejeli tudi ostali bližnji narodi ter prebivalci okoliških dežel.

Natančen čas prihoda tambure iz njene pradomovine na balkanski polotok ni znan. Nekateri menijo, da so Južni Slovani na današnja območja s tamburo prišli že pred 13. stoletjem, drugi pa so prepričani, da so jo k nam prinesli šele Turki pred nekaj več kot 500 leti. Dr. JosipAndrić v svoji šoli za tamburo navaja, da je tambura prišla na sedanje območje pred 1300 leti s starimi Slovani. Podobno mnenje je moč najti v kroniki bizantskega pisatelja Teofilakta Simokate iz 7. stoletja, ki piše, da so bili na meji Bizanca ujeti trije Slovani, ki so namesto orožja nosili strunska glasbila. Prihod tambure na tukajšnje prostore povezujemo s pojavom različnih narodov, ki so se preseljevali in osvajali nova področja in ki so poleg orožja s seboj prinesli tudi nekatere dele svojih kulturnih navad, kot so oblačila in običaji, ustna književnost, pesmi, plesi in tudi nekatera glasbila. Skupno življenje različnih narodov na istem prostoru pripelje do medsebojnih vplivov in do bogatenja duhovne ustvarjalnosti, ker so narodi drug od drugega sprejemali nekatere običaje, verovanja, način oblačenja, pesmi ter začeli uporabljati tudi enaka glasbila.

Najstarejši ohranjeni pisani zgodovinski dokument o tamburi na sedanjih prostorih izhaja iz 1551 leta, in sicer zapis o tamburi v Bosni najdemo v potopisu N. Nicolaea, ki je bil spremljevalec francoskega konzula v Turčiji.

Vsekakor lahko ugotovimo, da je Bosna staro središče ljudske tambure.
S selitvijo Šokcev in Bunjevcev iz Bosne je tambura prišla v Slavonijo in Bačko, posledično pa je v 18. in 19. stoletju postala najbolj izrazito narodno glasbilo Slavonije in Vojvodine. Nato se tambura pojavi tudi na Kosovu in Metohiji, v Makedonijo, Liki, Kordunu, Sloveniji, Zagorju, Medjimurju in delu južne Madžarske.

Najstarejša ohranjena tambura je iz srede 19. stoletja. Ima majhen trup (23 cm), dolgi vrat (46 cm), glavo (26 cm) z 10 ključi za 10 strun. Skupna dolžina te tambure je 95 cm. Pri Makedoncih, Albanacih in Bosancih je tambura do danes ohranila svojo izvirno orientalno obliko s trebušastim trupom, zelo dolgim vratom in špičasto glavo s ključi spredaj in ob strani. V Slavoniji in Bački njena oblika doživlja nekatere pomembne spremembe: vrat se skrajšuje, oblika glave postane polžasta, strune pa se uglašujejo zelo različno. Včasih se hruškasta oblika pod vplivom kitare menja v dvojno bučastega, s tem pa se je tambura oddaljila od izvirne zgodovinske tambure.

Kot so se razlikovale vere, jeziki in vse, kar so različni narodi prinesli na današnje območje, kjer se tambura igra, tako so bila različna tudi glasbila, vse dokler se s časom in glasbeno prakso niso ustalile oblika, velikost, uglasitev in vrste sodobnih tambur.

TAMBURA SAMICA

V času Turkov je bila tambura eden od najbolj priljubljenih glasbil bosanskih janičarjev, ki so nanjo igrali kot solisti »samci«, tako da se je tambura imenovala tudi samica. Ta tambura je imela dve struni. Tudi danes to vrsto tambure najdemo pretežno v Slavoniji, Liki in Vojvodini, ljudje jo pa še vedno kličejo tambura-samica. Včasih se za to tamburo uporabljajo tudi drugi nazivi: dangubica, razbibriga, tikvara ali podpalac. Ti nazivi govorijo o njenem videzu, načinu igranja ali razpoloženju, ki ga ustvarja pri poslušalcih ali pri godcu samcu, ki nanjo igra.Tambura samica je le ena od stopenj v razvoju tambure, verjetno pa se je spreminjala in razvijala, ker je bil vsak godec običajno tudi izdelovalec svoje samice. Najpogosteje ima obliko buče, ki je po dolžini prerezana na dve enaki polovici. Ponavadi jo izdeluje godec, in sicer v velikosti, ki najbolje odgovarja njegovi roki in glasu. Deli samice so telo, vrat, glava z mehanizmom za uglaševanje in strune, ki so napete prek konjička in kobilice.